Ne pozabimo kdo smo...

Tole sporočilce je danes zakrožilo po mailih. Zdi se mi "tako v pravo smer", da ga moram deliti z vami..

Sneti rešetke z oken, da bom lahko tja dala rože!

Kaj se dogaja z nami???

Vzgojen/a sem po splošnih moralnih načelih: Ko sem bil/a majhen/na, so bili mame, starši, profesorji, dedki, strici, sosedje - ljudje, vredni spoštovanja in ugleda. Bolj ko so nam bili blizu ali starejši, kot so bili,toliko bolj so nam dajali takšen občutek. Izgovarjati se starejšim, učiteljem ali nadrejenim je bilo nepojmljivo. OBČUTIL/A SEM SPOŠTOVANJE.

Starejšim smo zaupali, ker so bili starši, matere ali družina vseh otrok ali skupine v ulici ali mestu ...

Bali smo se samo mraka, grdob, nasilja v filmih ali grozljivk v kinu.

Danes sem neutolažljivo žalosten/na zaradi vsega, kar smo izgubili, zaradi vsega, česar se bodo moji vnuki nekega dne bali. Zaradi strahu v očeh otrok, mladih, odraslih in starejših.

Človekove pravice za kriminalce ...?
Omejene pravice za poštene državljane ...?
Plačevati dolgove in biti bedak ...?
Amnestija za prevarante ...?
Poštenjaki so neumni ...?
Ne izkoristiti koga - ali to pomeni biti bedak ...?

Kaj se dogaja z nami???

Profesorji pretepeni v šoli, trgovci grozijo komercialistom.
Rešetke na naših oknih.
Vsak je zaprt v svojem svetu.
Kakšne vrednote so to?

Avto, ki je vreden več od objema.
Otroci, ki zahtevajo nagrado, da bodo končali šolsko leto pozitivno.
Mobiteli v torbah otrok, ki so šele zlezli iz plenic.
Kaj želiš v zameno za en objem?
Več velja en Armani od diplome!?
Več velja en LCD z velikim ekranom od pogovora!?
Več velja ena draga šminka od skupnega sladoleda!?
IZGLEDATI je več vredno kot BITI!?!

Kdaj se je zgodilo, da je vse, kar nam je bilo pomembno, izginilo ali postalo smešno?

Hočem odstraniti rešetke z okna, da bom lahko tja postavil/a rože!

Hočem se vsesti na stezo in imeti odprta vrata v poletnih nočeh ...

Hočem poštenje kot motiv za ponos.

Hočem normalen karakter, jasno lice in pogled v oči ter normalen odnos do ljudi!

Hočem, da se ve, kaj je sramota in kaj solidarnost.

Hočem upanje, veselje, zaupanje ...

Hočem se vrniti k realnemu življenju, enostavnemu, kot je dež,
čistemu kot nebo po dežju v aprilu, lahkotnemu kot vetrič ob zori.

Proti "IMETI" !
Za (želeti si) "BITI" !

Obožujem skupen in enostaven svet,
ki temelji na ljubezni, sočutju in solidarnosti ...
In obsojam pomanjkanje etike, morale in spoštovanja ...

Vrnimo se k temu, da bomo "LJUDJE",
ki gradijo boljši, pravičnejši svet,
v katerem ljudje spoštujejo druge.

Utopija ...?
Ne ...?
Ja ...?
Morda ...?

Poskušajmo okužiti svet s širjenjem tega sporočila.

Naši otroci si to zaslužijo, naši vnuki pa se nam bodo zaradi tega zahvaljevali.